Johannes Hinterberger

Stvar strasti

Biti trener nemščine ter predavatelj nemščine kot tujega oziroma drugega jezika (DaF/DaZ) je ena mojih največjih strasti.

Poučujem učence z vsega sveta. Najbolj me fascinirajo nesporazumi, ki lahko nastanejo v komunikaciji. Tako ocenjujem, da mora biti prav to eden od razlogov, zakaj me še posebej prevzameta slovnica nemškega jezika in možnost niansiranega izražanja.

Moji udeleženci hitro opazijo, da strukture nemške slovnice gledam na način, ki se ne ujema vedno s klasičnimi učnimi gradivi.

Zame se na primer vprašanje, na katero lahko odgovorimo z da ali ne, nikoli ne začne na mestu 1, temveč vedno na drugem mestu. Preprosto manjka mesto 1, ki se pojavi le pri vprašanjih, na katera ne moremo odgovoriti z da ali ne. Kot nekdo, ki obvlada tudi kakšen programski jezik, strukture pogosto vidim „meta-metajezikovno". Na žalost nekaterih kolegic in kolegov. *sorry.

Kako se je vse skupaj začelo?

Pred približno 13,768 milijarde let, malo več ali manj, znanost se o tem zelo rada prepira (za nič na svetu se ne bom vmešaval!), naj bi nastalo vesolje ali pa ga je ustvaril Bog. Od takrat se je vsekakor zgodilo kar precej.

Kakorkoli že, nekega dne sta se spoznala moja starša. Najprej sta na svet prišla moja dva sorojenca. Nekaj časa pozneje jaz. Kot dojenček sem gotovo veliko vreščal. Otroštvo sem srečno preživel v tako imenovani trški občini, ki je bila – medtem ko sem tam odraščal – razglašena za mesto. Tam sem obiskoval osnovno šolo (tako imenovano ljudsko šolo in glasbeno meščansko šolo) ter trgovsko šolo. Takoj je bilo jasno, da hočem nujno postati tajnik, saj me alternativa električar, ki sem jo med trgovsko šolo preizkusil kot počitniško delo, preprosto ni navdušila. Toda, kot je hotela usoda, se je vse obrnilo drugače.

Ko sem nastopil svojo prvo zaposlitev, sem bil presrečen. Za čisto preprosta opravila je bilo tam plačilo povsem pretirano. Takrat sem delal kot "Assistance of the Assistance of the Area Manager West" za „Rumene strani" v Salzburgu. Še boljše je bilo, ko je "Assistance of the Area Manager West" dala odpoved in sem jaz dobil njeno mesto. Nekaj let pozneje mi je to delo postalo predolgočasno. Dobro sem razumel, zakaj je "Assistance of the Area Manager West" odšla.

Želja po spremembi

Hrepenel sem po spremembi. Po divjem preskakovanju med priložnostnimi deli in res ekstremni fazi (ja, pogosto vem, o čem govorite) sem delal za podjetje za kataloško prodajo. Najprej v klicnem centru, nato v marketingu. Zmagal sem na natečaju v podjetju, pri katerem je šlo za kreativno idejo, in zato dobil ponudbo za premestitev.

To priložnost sem z veseljem sprejel. Tam sem odkril svojo strast do tehničnih struktur in tako imenovanega list brokinga, ki mu ljudsko pravijo tudi prodaja naslovov, čeprav to ni čisto točno. V podjetju sem se naučil SAS (Statistic Analyzing System) in s tem povezani SQL, v prostem času pa sem hotel vedeti vse o HTML. Nekaj let pozneje sem se osamosvojil z multimedijsko agencijo. Tam je štela prava komunikacija; tržna komunikacija.

Poleg multimedijske agencije, ki je organizirala tako rekoč vse, od spletnih strani prek klasičnega oglaševanja do dogodkov, sem takrat odprl še majhno stičišče, ki je zapolnilo vrzel, ki jo je moj takratni kraj bivanja na Koroškem nujno potreboval (fotokopirnica + internetni terminali).

Eden mojih takratnih spletnih projektov (glej sliko, po kratkem času je imel približno 1350 članov) je imel tik pred propadom celo skoraj 80.000 uporabnikov in uporabnic, in to v času, ko skoraj nihče ni imel lastnega internetnega priključka in ko nekaj takega, kot je Facebook, sploh ni obstajalo. Zato sem se takrat tudi odločil odpreti še eno stičišče v drugem kraju.

Ko se vmeša trgovec z ljudmi ...

Na žalost sem se takrat odločil za kraj, katerega najemodajalec se je izkazal za trgovca z ljudmi in (medtem obsojenega) morilca. V tem času sem izgubil vse, kar lahko človek izgubi od (posvetnega) premoženja. Agencijo, stičišča, posle.

Najhuje je bilo, da me je trgovec z ljudmi, ker sem vedel za okoliščine, preganjal po vsej Avstriji. Tako sem bil na begu in danes dobro razumem, kako se počutijo mnogi, ki se učijo nemščine in jih v domovini preganjajo ali so jih preganjali agresorji.

Dve leti skoraj nisem mogel migniti s prstom ali se gibati v javnosti. Strah pred preganjanjem je bil prevelik.

Policija je bila sprva nedejavna, toda ob koncu teh dveh let (2010) me je kontaktiral kriminalist zaradi zaslišanja. Nisem mu mogel zaupati. Z njim sem se bil pripravljen srečati le ob izjemnih varnostnih ukrepih.

Na srečo sem po pogovoru z uradnikom dobil možnost, da se spopadem s svojimi tesnobnimi stanji. Korak za korakom sem se začel znova oziroma na novo orientirati. Diagnoza se je takrat glasila: sindrom Bored-out. Stanje, ki je zame še danes zelo nevarno: strah, da bom umrl od dolgčasa. Vsaka rutina bi zame lahko bila smrtna.

Občutek nesmiselnosti?

Moj boj proti nesmiselnosti se je očitno začel. Sprva sem se veliko ukvarjal s smislom in nesmislom bivanja, pa tudi nebivanja.

Čisto uradno sem se registriral kot samostojni umetnik, ki razmišlja o smislu in nesmislu bivanja. Vpisal sem se na večerno gimnazijo, da bi prišel na druge misli.

Na žalost sem tam naletel na strukture, ki so se pretvarjale, kot da ni sodobnih medijev, kot je internet. Vprašanja, predvsem dodatno spraševanje o nalogah in navodilih, niso bila zaželena. Z današnjega vidika sem se tam naučil, kakšen učitelj nikakor nočem biti.

Večerna gimnazija je bila zasnovana za 8 semestrov. V prvih dveh semestrih sem opravil polovico vseh modulov. Ko so me prosili, naj upočasnim, mi je postalo predolgočasno, zato sem v 3 tednih opravil tiste dodatne izpite, ki so bili potrebni za študij Multi-Media-Art, ki sem si ga na vsak način vtepel v glavo. Tudi tega nisem zdržal:

Tam ni šlo za Art in tudi ne za Multi-Media. Šlo je za oglaševanje (agencijo pa sem že pustil za sabo, nisem imel več volje ljudem lagati o izdelkih) in za pridne čebelice z akademskim nazivom, ki morajo kot izvrševalci volje filmske, oglaševalske in marketinške industrije izvrševati ukaze in katerih ustvarjalnost je odvisna od razpoloženja nadrejenega, ne pa od naročnikov. Načeloma je to gotovo zanimivo področje, toda zame to ni bilo (več). Tako sem si znova zaželel spremembe okolja.

Novo okolje

Ko sem se poslovil od University Of Applied Sciences, sem naletel na oglas Inštituta za spodbujanje izobraževanja (BFI) v Salzburgu, ki je oglaševal diplomski tečaj.

Sprva sploh nisem opazil, da gre za diplomski tečaj, v oči mi je padlo samo ime predavateljice. Učila me je nemščino, ko sem opravljal dodatne izpite. Začel sem se podrobneje zanimati za ponudbo in ugotovil, da gre za nemščino kot tuji jezik in nemščino kot drugi jezik.

Ob natančnejšem branju programa diplomskega tečaja sem odkrival vse več tematskih področij, ki so me fascinirala. Ko sem se prijavil, sem lahko združil in uporabil vse, kar sem se dotlej naučil in doživel.

Spoiler: Z „in ekipa" sem medtem mišljen tudi jaz. ☺️

Tečaji nemščine na televiziji, na YouTubu, na Facebooku in drugje ...

Po zaključku diplomskega tečaja so se odprle zanimive nove možnosti.

Z Gerhardom sva za udeležence oblikovala tečaj B1 (sezoni: B1.1 in B1.2), ki so ga predvajali na televiziji, poleg tega sem ustanovil kanal na YouTubu in na Facebooku. Vsak teden je nekaj priložnosti za brezplačno udeležbo na javnih učnih urah, ki se financirajo iz zasebnega žepa.

Oglej si televizijske vsebine

Nekateri uporabniki so člani kanala na YouTubu in mi pomagajo plačevati stroške interneta. Vsak teden se popravi na stotine besedil, ljudje z vsega sveta pa dobijo podporo pri učenju. Medtem obstaja tudi možnost udeležbe na zasebnih urah (plačljivo).

Naj gre za oblikovanje medijev ali za poučevanje – medtem se zanimajo tudi za moj pogled v znanstvenem kontekstu:

Povezava do predavanja

Poleg tega sta mi za multimedijski umetniški projekt mesto Salzburg in pedagoška visoka šola (PH Stefan Zweig) podelila nagrado „Brez besed zaradi migracije":

Izvirni prispevek – avtorica Lisa Gold

Tukaj si lahko ogledaš nagrajeni film:

Ukvarjanje s temo izgube besed mi je pokazalo, kako zelo je vse to zadevalo tudi mene samega. Zame osebno je bil to neverjetno pomemben projekt, ki je bil s tem deležen velikega priznanja.

Hvaležnost

Vse to – in še veliko več – me navdaja s hvaležnostjo, veseljem in blaženostjo. Nekaj od tega bi rad vrnil. Občasno bi rad to stran „o meni" še razširil. Zato sem tudi zelo radoveden, kaj vse bo udeležence in mene v prihodnosti čakalo na tej platformi.

Za zdaj ti želim veliko zabave pri učenju, vadbi in sodelovanju!

Lep pozdrav in vse najboljše,

Johannes - "JoPhi" - Hinterberger
Diplomirani trener in predavatelj nemščine kot tujega in drugega jezika (DaF/DaZ)

Strokovna področja:

• E-poučevanje,
• E-učenje,
• Spletni pouk (individualni, skupinski, množični)

PS: Zasebno življenje

Ja, ga imam. Kdor se udeležuje mojega pouka, izve tudi kaj o njem. Kar pavšalno vse objaviti na eni strani se mi ne zdi posebej dobro, saj imam rad osebni stik.